Korenjak Franc (1957 - 2022)

Franc Korenjak se je rodil 11. januarja 1957, na kmetiji Korenjak v vasi Lokarje. Verjetno je bližina gasilskega doma botrovala k temu, da je že v najstniških letih začutil željo postati gasilec in leta 1972 kot mladinec pristopil v prostovoljno gasilsko društvo Lokarje. Franc se je gasilstva lotil zavzeto in leta 1975, ko je dopolnil osemnajst let, opravil tečaj za gasilca ter tako postal operativni član društva. Že naslednje leto je uspešno opravil izobraževanje za nižjega gasilskega častnika. Kot dvaindvajset letni mladenič je leta 1979 prevzel odgovorno funkcijo poveljnika gasilskega društva. To je bilo obdobje, ko se je društvo pripravljalo na gradnjo novega gasilskega doma. Teža pomembnosti njegove odločitve, prevzeti poveljniško funkcijo, se je pokazala v naslednjih letih, ko je društvo doživelo velik razvoj. Franc je leta 1981 svoje gasilsko znanje nadgradil z opravljenim izobraževanjem za gasilskega častnika. Istega leta je kot operativni vodja v društvu prevzel novo motorno brizgalno Ziegler.

V času izgradnje gasilskega doma Franc ni bil samo poveljnik, ampak je bil tudi eden izmed vodilnih in neprecenljivih posameznikov pri gradnji, ki se je takrat izvajala predvsem z udarniškim delom članstva in krajanov. Med pomembne uspehe njegovega gasilskega staža vsekakor moramo šteti dokončanje izgradnje gasilskega doma in sočasni prevzem novega orodnega vozila TAM v letu 1985. S svojim poklicnim znanjem avtokleparja je Franc nemalokrat pripomogel pri različnih opravilih na vozilih in opremi. S pomočjo še nekaterih drugih članov so v lastni režiji zgradili avtocisterno na podvozju TAM, ki je bila dana v prevzem ob prazniku KS Blagovna, prav tako leta 1985.

Kmalu po otvoritvi novega gasilskega doma se je Franc z ženo Marjano v gasilski dom tudi preselil. Gasilski dom je postal njegov resnični dom vse do leta 1997, ko se je preselil v novo hišo v Lokarjah. Poleg vseh zadolžitev v društvu je tudi vlogo hišnika opravljal vestno in odgovorno ter tako skrbel, da sta bila gasilski dom in okolica vedno urejena.

Franc je funkcijo poveljnika opravljal do konca leta 1992. V mandatu, ki je sledil je prevzel še funkcijo predsednika do leta 1998. V tem prvem odboju Francovega delovanja na vodilnih položajih, se je društvo resnično močno razvilo, tako po opremljenosti kot po številčnosti članstva. V društvu se je okrepila mladina pa tudi mlajše generacije članov in članic.

V želji po dopolnjevanju gasilske opreme in tehnike se je Franc skupaj s tremi drugimi člani, decembra leta 1987 odpravil na pot v kraj Kirschhausen, v Nemčijo po gasilsko vozilo Unimog. Z njegovo vedro naravo in preprostostjo je uspel navezati pristne prijateljske stike z gasilci iz Nemčije. V kasnejših letih se je redno udeleževal naših obiskov v Kirschhausenu in z veseljem sprejemal nemške tovariše gasilce v našem gasilskem domu. Kot predsednik društva je leta 1996 s prostovoljnim gasilskim društvom Kirschhaussen podpisal listino o dolgoročnem prijateljskem sodelovanju. Za njegovo pomembno vlogo pri krepitvi odnosov z gasilci iz Nemčije je leta 2011 prejel srebrno odlikovanje nemške gasilske zveze za mednarodno sodelovanje.

V obdobju od leta 1998 do 2008 je Franc kot član deloval v različnih organih društva in vestno opravljal mnoga dela tako na operativnem kot organizacijskem področju.

Leta 2008 je ponovno prevzel funkcijo poveljnika društva in jo opravljal do leta 2018. Poleg strokovnega vodenja operativne sredine, si je tudi v tem obdobju močno prizadeval za posodabljanje gasilske opreme in tehnike hkrati pa pomagal pri raznih delih v gasilskem domu in okolici. Leta 2011 je društvo prevzelo novo motorno brizgalno, leta 2016 pa novo gasilsko vozilo za moštvo. V tem obdobju je v društvu zrasla mlada generacija članov, ki jih je Franc vzpodbujal k osnovnemu gasilskemu usposabljanju in še posej k usposabljanju za gasilske specialnosti. Z ustrezno organizacijo in motivacijo mentorjev je kot poveljnik zelo zaslužen za razmah številčnosti tekmovalnih desetin v tem obdobju in vidne uspehe, ki so jih te desetine dosegle. Franca sem večkrat slišal izreči besede, da je treba mladim dati možnost in priložnost, besede ki zagotovo ponazorijo njegova prizadevanja v vlogi poveljnika.

Pa ni samo kot poveljnik vzpodbujal mladih generacij ampak tudi kot oče vzgajal svoje otroke v duhu prostovoljnega gasilstva. Hvaležni smo mu, da ga je njegov sin Klemen uspešno nasledil v vlogi poveljnika.

Franc si je vseskozi prizadeval za dobro sodelovanje z drugimi gasilskimi društvi v gasilski zvezi Šentjur in sosednjima društvoma Ljubečna ter Prožinska vas. S svojim zavzetim operativnim delom je leta 1996 napredoval v čin gasilskega častnika druge stopnje. Poleg gasilskih izobraževanj za pridobitev čina je opravil še usposabljanje za specialnost strojnika in uporabnika radijskih postaj. Za opravljeno delo je prejel številna gasilska odlikovanja. Poleg društvenih odlikovanj in odlikovanj gasilske zveze Šentjur je prejel tudi državna gasilska odlikovanja. Leta 1995 državno odlikovanje – gasilsko plamenico 1. stopnje in leta 2010 državno odlikovanje – gasilsko odlikovanje 1. stopnje. Leta 2015 je dopolnil 40 let operativnega dela v prostovoljnem gasilskem društvu Lokarje. Leta 2020 je prejel plaketo gasilskega veterana, prav v letošnjem letu pa dopolnil častitiljivih 50 let dela v gasilski organizaciji.

Franc je zelo redko manjkal pri aktivnostih, ki so se odvijale v društvu. Skupaj z nami je zapel na Florjanovo in kot poveljnik vodil gasilce pri gasilski maši. Varno je usmerjal kolesarje na kolesarskem maratonu in pridno delal za pripravo osrednje prireditve z društvenim tekmovanjem. Pridobival je donatorska sredstva za uresničitev naših gasilskih želja. Tekmoval je v različnih temovalnih desetinah, nazadnje v desetini veteranov in včasih bil tudi mentor. Z nami je hodil na izlete in z gasilskim vozilom popeljal še koga drugega. Marsikateremu krajanu je z gasilskim vozilom pripeljal pitno vodo. S svojimi spretnimi rokami je pomagal pri delih v gasilskem domu in okolici. Kot poveljnik je organiziral dneve tehnike, vodil vaje in opravljal še nešteto drugih, tudi mnogo - javnosti nevidnih del. Med drugim se je pogosto udeleževal pogrebov gasilskih tovarišev iz drugih gasilskih društev. Ko se je ob koncu meseca oktobra kot pripaden gasilec udeležil naše zadnje operativne vaje, si najbrž nihče ni mislil, da bo ta vaja zanj resnično zadnja.

Franc je bil gasilec v duši in telesu. Bil je gasilec, ki bi si ga v svojih vrstah, želelo imeti vsako gasilsko društvo. Bil je tovariš na katerega smo se lahko zanesli. V društvu je pustil neizbrisen pečat in vedno ko se bomo peljali mimo, prišli na dvorišče ali prestopili prag gasilskega doma v Dolah, bomo lahko uzrli kakšno delo njegovih rok in se spomnili na njegov neprecenljiv doprinos k razvoju društva. V zgodovini prostovoljnega gasilskega društva Lokarje bo zapisan z zlatimi črkami.

Slava mu!